Urška Djukić se je v zadnjih nekaj letih uveljavila kot eden najizrazitejših avtorskih glasov sodobnega evropskega filma. Njena sposobnost povezovanja forme in občutja, poetičnosti in političnosti je bila prepoznana tudi na najvišji ravni. Kratki animirani dokumentarni film Babičino seksualno življenje (2021) ji je prinesel nagrado César in evropsko filmsko nagrado za najboljši kratki film ter opozoril na režiserko, ki se občutljivih in zamolčanih tem loteva z nežnostjo, ironijo in eleganco.
Celovečerni prvenec Kaj ti je, deklica je bil premierno prikazan v sekciji Perspektive letošnjega Berlinala, nato pa so pravice za njegovo distribucijo bile prodane na izjemno velikem številu teritorijev, od Združenih držav Amerike in Združenega kraljestva do Francije, Nemčije, Tajvana in drugih držav. Film je izrazito intimna in atmosferična raziskava deklištva, ki ga ne obravnava kot klišejsko zgodbo o odraščanju, temveč kot kompleksen prostor upora, ranljivosti, navidezne poslušnosti in postopnega spoznavanja lastne moči.
Film, ki je nastajal več let, nadaljuje teme, navzoče že v prejšnjih delih Urške Djukić — žensko subjektiviteto, medgeneracijski molk in družbene okove — vendar jih razvija z bogatejšim filmskim jezikom. Zaznamujejo ga izostren občutek za geste in podobe, vztrajanje pri neizrečenem ter zavračanje poenostavljanja mladostniške izkušnje v linearno zgodbo preobrazbe.
V času, ko mednarodni avtorski film išče nove forme in nepričakovane poglede, Urška Djukić ponuja oboje. Je pripovedovalka, trdno umeščena v konkretno kulturno in jezikovno okolje, hkrati pa ima redek dar za čustveno natančnost in vizualno pripovedovanje, ki presega meje. V pogovoru razmišlja o nastajanju filma Kaj ti je deklica, o poti od nagrajenih kratkih filmov do celovečernega prvenca ter o intuitivnem in večplastnem ustvarjalnem procesu, skozi katerega še naprej oblikuje svoj avtorski izraz.
Film Kaj ti je deklica je takoj po premieri na Berlinalu pritegnil veliko pozornosti. Kako ste doživljali prvi val odzivov?
Po šestih dolgih letih dela na filmu sem se premiere v Berlinu resnično veselila. Čudoviti odzivi, pozitivne mednarodne kritike in veliko zanimanje za film so bili prava nagrada za vsa leta trdega dela in vztrajnosti.
Pravice za film so bile prodane na več pomembnih teritorijev, od Združenih držav Amerike in Združenega kraljestva do Francije, Nemčije, Tajvana in Hongkonga. Kaj po vašem mnenju mednarodne distributerje pritegne pri zgodbi, ki je tako močno umeščena v lokalno okolje, hkrati pa deluje univerzalno?
Verjamem, da gre za skrivnostno moč umetnosti, ki presega meje. V ustvarjalnem procesu se včasih zgodi nekaj globokega, iskrenega in čarobnega. Če imaš srečo, lahko to ujameš na filmski trak. Gre za univerzalno energijo, ki jo lahko začutijo ljudje iz različnih kulturnih okolij.
Zgodba na subtilen način prevprašuje privzgojene družbene predstave o deklištvu, predvsem pričakovanje, da morajo biti dekleta poslušna, zadržana in »pridna«. Kaj vas je pri tej temi najbolj zanimalo in kako ste jo želeli raziskati skozi zgodbo?
Moj ustvarjalni proces je zelo intuitiven in raziskovalen. Ukvarjam se s temami, ki so mi osebno pomembne, hkrati pa so relevantne tudi v širšem družbenem smislu. Sledim notranjemu občutku in intuiciji, bistvo filma pa pogosto odkrijem šele med samim procesom.
Začela sem z raziskovanjem ženskega glasu, ki je bil skozi zgodovino utišan in zatiran. Presunilo me je, kako težko se še danes številne ženske izrazijo. Od glasu sem prešla k telesu in se osredotočila na občutja mladega dekleta, ujetega v notranji konflikt med telesnim prebujanjem in družbenimi pravili, ki ga omejujejo.
Spraševala sem se, kako lahko svet razumemo skozi telo in kako se lahko naučimo zaupati lastnim čutom. Telo ima svojo instinktivno inteligenco, ki nas lahko vodi, če se ji naučimo prisluhniti. Ljudje, ki so globoko povezani s svojim telesom, praviloma bolj zaupajo notranjemu kompasu kot zunanjim pričakovanjem, zato jih je tudi težje zavesti.
Igralske interpretacije v filmu pustijo zelo močan vtis. So nežne, vendar polne napetosti. Kako ste z igralkami ustvarjali napetost med notranjim doživljanjem in zunanjimi pričakovanji?
Z igralci smo začeli delati zelo zgodaj in imeli veliko vaj. Nataša Burger, ki ima veliko znanja in izkušenj z improvizacijo, mi je pomagala kot mentorica za igro. Skupaj sva razvili vrsto raziskovalnih vaj: začeli smo z bolj abstraktnim delom, nato pa postopoma prehajali h konkretnim prizorom iz scenarija. Posvetili smo se vsaki najmanjši gesti in motivaciji, saj smo želeli na platnu doseči močan občutek pristnosti.
Občutki družbenega pritiska, notranjega upora in hrepenenja so močno izraženi tudi skozi vizualno podobo filma — kompozicijo, svetlobo, barve in gibanje kamere, ki ustvarjajo prostor, v katerem čustvene napetosti predvsem občutimo, namesto da bi bile neposredno izrečene.
Želela sem, da bi kamera ostala zelo blizu likom, da bi gledalci lahko občutili vse, kar občuti Lucija. Z direktorjem fotografije Levom Predanom Kowarskim sva že zelo zgodaj ugotovila, da začnejo stvari, ko se jim tako približaš, uhajati iz kadra in jih ne moreš več popolnoma nadzorovati. Nenadoma vse postane veliko bolj skrivnostno.
Preizkušala sva različne tehnike in objektive ter sprejela nekaj nekonvencionalnih tehničnih odločitev, ki bi se marsikomu morda zdele napačne. Toda poskusi so se obnesli in pomagali ustvariti edinstven vizualni podpis filma. Lev je izjemen direktor fotografije, njegovo razumevanje svetlobe pa je bilo ključno pri ustvarjanju atmosfere.
Omenili ste Leva Predana Kowarskega, s katerim ste doslej sodelovali pri treh projektih. Menite, da dolgotrajna ustvarjalna sodelovanja omogočajo več svobode pri eksperimentiranju? Lahko navedete primer posebej nenavadne tehnične odločitve, ki se je izkazala za uspešno?
Prepričana sem, da je za uspešno sodelovanje ključno najti ljudi, ki te resnično podpirajo, s katerimi z veseljem delaš in ki lahko projektu prispevajo nekaj močnejšega ali drugačnega, kot bi mu lahko dal sam.
Kar zadeva tehnične odločitve, sva se odločila snemati s kamero Arri Alexa 35 in anamorfotskimi objektivi Cooke, vendar sva ohranila razmerje stranic 1,5 : 1 oziroma 3 : 2. S tem je film dobil pristnejši videz. Na podlagi te odločitve smo gradili mizansceno in kompozicijo posameznih kadrov ter iskali pravo ravnovesje znotraj filmske podobe.
Se vam zdi, da ste s temi vizualnimi odločitvami izrazili nekaj, česar ne bi bilo mogoče povedati z besedami?
Vsekakor. Vizualna podoba, zvok in ritmični elementi vplivajo na celoten filmski jezik in posledično na gledalčevo izkušnjo. Film je v tem smislu čaroben, saj lahko včasih brez besed poveš še več.
Z Levom sva iskala nekaj nežnega, vendar obenem univerzalnega, pristnega in brezčasnega. Našla sva ga v prepletu kamere, barv scenografije in kostumov ter v izjemnih prispevkih scenografa Vaska Kokalja in kostumografinje Gilde Venturini. Njuno delo je pomagalo ustvariti nostalgično pristnost.
Omeniti moram tudi izjemno oblikovanje zvoka Julija Zornika in natančno montažo Vlada Gojuna. Delo z njima je bilo čudovito, saj imata oba izrazit in pretanjen občutek za ritem in tempo, zato so se lahko vsi elementi filma povezali v harmonično celoto.
Ustvarili ste več avtorsko izrazitih kratkih filmov različnih zvrsti, igranih, dokumentarnih in animiranih, ki jih zaznamujeta subtilna feministična nota in prepoznaven slog. Vaš zadnji kratki film Babičino seksualno življenje je prejel evropsko filmsko nagrado in nagrado césar. Kako bi opisali razvoj svojega filmskega jezika in tematskih poudarkov od zgodnejših projektov do filma Kaj ti je deklica? Kje prepoznavate kontinuiteto in kje premik?
Rekla bi, da je moj ustvarjalni razvoj zelo intuitiven in da se razvija skupaj z meno. Teme, ki jih raziskujem v svojih filmih, so medsebojno povezane in družbeno angažirane. V središču so izkušnje žensk in družba, v kateri živimo.
Čutim močno notranjo potrebo, da skozi film raziskujem človeško vedenje in družbi ponudim nekaj smiselnega. Če moje delo nagovori vsaj enega gledalca in mu odpre pot do globljih občutkov ali razmisleka o svetu, imam občutek, da sem izpolnila svoj namen.
Menite, da lahko širša družbena vprašanja najmočneje obravnavamo prav skozi osebne zgodbe in intimne drobce življenja? Da se politično v resnici začne pri osebnem?
Da, verjamem v to. Osebno je pogosto globoko univerzalno, vendar zaradi družbenih pravil in omejitev velikokrat ostaja skrito. Tako v umetnosti kot v življenju je bistvena iskrenost, da se ne pretvarjaš in ne poskušaš ugajati.
Prepričana sem, da lahko svet okoli sebe bolje razumeš šele, ko iskreno pogledaš globoko vase, tudi v svoje sence in strahove. Iz tega razumevanja lahko ustvariš nekaj, kar se drugih dotakne na intuitivni ravni.
Katere zgodbe oz. projekti vas kličejo naprej? Obstaja kaj, kar bi si v prihodnje še posebej želeli raziskati?
Trenutno razvijam zgodbo, ki izhaja iz prvega čarovniškega procesa v Sloveniji. Ta je potekal v 15. stoletju na Celjskem. Film govori o prepovedani ljubezni med grofom Friderikom II. Celjskim in Veroniko Deseniško, plemkinjo nižjega rodu, ter o škandalu, ki je takrat odmeval po evropskih dvorih.
Šeststo let po Veronikini smrti njena zgodba ostaja pomemben del slovenske kulturne in zgodovinske identitete. Je zgodba o neusmiljenem boju posameznika proti sistemu.
Ker že razvijate nov projekt: kdaj imate kot avtorica zares občutek, da ste izpustili zgodbo in like, ki ste jih toliko let oblikovali in raziskovali? Ostanejo z vami tudi po končanem filmu? So »deklice« še vedno z vami?
Ko se ozrem na vsa svoja dela, opažam določen vzorec: zdi se, da se rojstvo vsakega novega filma začne že v prejšnjem. Vse je povezano, ena zgodba vodi v drugo in vpliva nanjo.
Ustvarjalni proces je najbolj čarobna stvar, ki sem ji bila kadar koli priča, in me kot človeka globoko oblikuje. Neizmerno sem hvaležna, da lahko ustvarjam filme in sledim temu notranjemu klicu.
