Ob uvrstitvi filma Nihče ni nič rekel v Cannes producentka Katja Lenarčič poudarja, da koprodukcija ni le način financiranja, temveč ustvarjalni proces, ki temelji na zaupanju, odprtosti in pristnem sodelovanju.
Katja Lenarčič k filmu pristopa skozi ljudi, zaupanje in občutek, da ima projekt razlog za svoj nastanek. S svojim podjetjem Manjana se je filmu Nihče ni nič rekel režiserke Tamare Todorović pridružila kot slovenska koproducentka. Srbsko-francosko-slovensko-hrvaški kratki film je letos uvrščen v tekmovalni program festivala v Cannesu. K sodelovanju jo je pritegnil občutek, da film nosi močno notranjo nujo.
Čeprav svoje delo nadaljuje predvsem v okviru produkcijske hiše Vertigo, se v zadnjih letih prek Manjane vključuje tudi v izbrane koprodukcije, zlasti v projekte, ki izhajajo iz dolgoletnih ustvarjalnih povezav in podobnega pristopa k filmu.
V pogovoru je povedala, da so jo vedno privlačili filmi, ki vztrajajo pri nelagodju in se ne umaknejo, ko postane neprijetno. Podobno razmišlja o kratkem filmu, ki po njenem mnenju prepogosto postane preveč zapleten, kot da bi želel preseči meje lastne forme. Kratki film zahteva izčiščeno zgodbo in natančno osredotočenost, Nihče ni nič rekel je imel to jasnost že od začetka.
Enako natančno govori o koprodukcijah. Sodobne filmske produkcije si brez njih skoraj ne predstavlja, vendar ne zgolj zaradi finančnih razlogov. Sodelovanje lahko film vsebinsko in ustvarjalno poglobi. Ni najbolj pomembno, kaj je najpreprosteje za producenta videti na papirju, temveč kaj film potrebuje. Koprodukcijo razume kot počasen in premišljen proces, ki temelji na zaupanju in resnični usklajenosti sodelujočih. K projektu jo pritegne predvsem občutek, da ljudje, ki stojijo za njim, vanj zares verjamejo.
Takšen način razmišljanja se odraža tudi v tem, kako govori o Tamari Todorović, ki je študirala režijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Katja jo opisuje kot režiserko z jasno vizijo in redko notranjo nujo. Prav ti lastnosti sta ji vlili zaupanje, da se je lahko brez zadržkov vključila v ustvarjalni proces.
Film Nihče ni nič rekel spremlja Katarino, ki jo pokličejo na dom prijateljice njene hčere, kjer se mora soočiti s posledicami na videz nedolžne igre, ki se je končala povsem drugače, kot bi se smela. Iz preprostega izhodišča se razvije napeto zaporedje jeze, nasilja in tihih pričakovanj, ki že od zgodnjega otroštva oblikujejo življenja deklet in žensk. Todorović v režijski izjavi zapiše, da film ne poskuša upravičiti jeze, temveč slediti čustvom, ki so bila predolgo potlačena in nazadnje nenadoma izbruhnejo. Ta iskrenost je nagovorila tudi Katjo. Film pokaže, kako zgodaj se oblikujejo družbena pričakovanja, kako ozko so določene vloge deklet in pozneje žensk ter kako malo prostora ostaja za vse, kar te okvire presega. Nasilja ne opravičuje in o njem ne moralizira, vendar pred njim tudi ne odvrne pogleda.
Katja se pogosto vrača k prepričanju, da je občutek ustvarjalne varnosti temelj smiselnega dela. Naloga koproducentke zanjo ni vsiljevanje odločitev, temveč vzpostavljanje okolja, v katerem se lahko pravi ljudje srečajo in sodelujejo na pravi način. Koprodukcijo zato najprej razume kot obliko podpore, seveda finančne, v najboljšem primeru pa tudi umetniške. Najmočnejša sodelovanja po njenem mnenju nastanejo iz dialoga, zaupanja in prepričanja, da posamezen film potrebuje prav določene sodelavce.
Takšno razmišljanje je oblikovalo tudi slovenski ustvarjalni prispevek k filmu. Oblikovanje zvoka je prevzel Julij Zornik, ki ga Katja vidi kot ključnega sodelavca v postprodukciji, obdobju, ko film pridobi novo pomensko plast. Podobno naravno se je projektu pridružila oblikovalka maske Mojca Gorogranc Petrushevska. Za Katjo so najpomembnejše prav takšne odločitve, ki ne izhajajo iz produkcijske rutine, temveč iz potreb filma.
Čeprav o produkciji govori izjemno premišljeno in natančno, njen odnos do filma v enaki meri zaznamuje tudi cinefilska radovednost. Morda se prav zato njeno razumevanje produkcije nikoli ne ustavi pri administrativnih in organizacijskih nalogah. Vedno se vrača k vprašanjem, zakaj si film zasluži podporo, kakšno nujo nosi v sebi in kaj lahko ostane za njim.
