Vida Skerk je bila drugo leto zapored izbrana v program La Cinef. V svojih filmih razvija prepoznaven avtorski izraz, ki izhaja iz izkušnje življenja ob meji, občutka tihe izkoreninjenosti in izrazito osebnega filmskega ritma.
Mlada režiserka že na začetku svoje ustvarjalne poti izstopa z izoblikovanim in samozavestnim filmskim izrazom. Potem ko je bil njen film Ether (2025) lani uvrščen v program La Cinef, se letos v Cannes vrača z novim kratkim filmom Left Behind, Still Standing (2026). Je prva režiserka v zgodovini britanske National Film and Television School, ki je bila v ta program izbrana dve leti zapored. Pred tem je nase opozorila s filmom Night Ride (2022), prikazanim na festivalih BFI Flare in Premiers Plans d’Angers, kjer je prejel nagrado študentske žirije, osvojil pa je tudi nagrado oktavijan Hrvaškega društva filmskih kritikov.
Rodila se je v Trstu, hrvaški materi in slovenskemu očetu, ter odraščala kot pripadnica slovenske manjšine v Italiji. Pri osemnajstih se je preselila v Zagreb, kjer je na Akademiji dramske umetnosti diplomirala iz filmske režije, pozneje pa je v Londonu na National Film and Television School končala magistrski študij igrane režije. Njeno večplastno ozadje ni le biografski podatek, temveč izhodišče njenega pogleda na svet. V pogovoru pojasni, da prav izkušnja življenja ob meji človeka spodbuja k bolj kompleksnemu in manj samoumevnemu odnosu do identitete. Medtem ko se nacionalna pripadnost pogosto razume črno-belo, kot nekaj, kar določata ozemlje ali poreklo, je zanjo identiteta prostor premisleka, gibanja in dvoma. Morda prav zato, meni, ljudje iz obmejnih skupnosti na stvari pogosto gledajo bolj kritično in hitreje podvomijo tudi o širših družbenih kategorijah.
Občutek vmesnosti jo spremlja tudi pri filmskem ustvarjanju. V Zagrebu so jo včasih zbadali, češ da želi biti »Američanka« oziroma snemati filme za Hollywood. V Angliji pa ji je profesor po ogledu diplomskega filma dejal: »Bolj ko greš proti vzhodu, počasnejši postajajo filmi. Tvoj film pa je počasen.« Ta ugotovitev se je je oprijela: v Zagrebu so se njeni filmi zdeli preveč ameriški, v Angliji pa preveč vzhodnoevropski. Sama pravi, da se je vedno počutila nekoliko drugačno in da bi jo vsaka stran najbrž pripisala drugi. Prav v tem razmiku, na meji med različnimi predstavami o tem, kakšen naj bi film bil, se očitno oblikuje njen lastni ritem.
O filmskem ustvarjanju razmišlja kot o organskem procesu. Ne izhaja iz teme ali lika, temveč iz občutka, iz nečesa, kar jo vznemiri, a česar si sprva še ne zna povsem razložiti. Film je zanjo način, kako ta občutek razumeti, ga sprejeti in mu poiskati obliko. Zato se v njenem delu vedno znova pojavljajo hrepenenje, nostalgija, odnosi ter komaj zaznavne napetosti med posamezniki ali skupnostmi. Privlači jo nadrealizem, vendar ne takšen, ki bi bil sam sebi namen, temveč takšen, ki ostaja povezan s čustvi in gledalcem. Med režiserji, ki jih izpostavlja, je David Lynch, prav zato, ker mu je uspelo ostati radikalen, eksperimentalen in takoj prepoznaven, ne da bi pri tem izgubil stik s širšim občinstvom. Podobno napetost je mogoče prepoznati tudi v filmih Vide Skerk: željo po osebnem in nekoliko zamaknjenem filmskem svetu, ki gledalca kljub temu ne izključuje.
To se še posebej jasno pokaže v filmu Left Behind, Still Standing. Njegova protagonistka Morana je priseljenka iz Hrvaške, ki v angleškem mestu sodeluje pri razgradnji jeklarne. Ko se tovarna neke noči skrivnostno znova prebudi, se mora soočiti s krhkostjo lastnega položaja in z bližino delavcev, ki jih je sistem že odpisal. Film izhaja iz razmisleka o izginjanju industrijskih skupnosti in izkušnji priseljencev v sodobni Veliki Britaniji. Skerk je povedala, da jo je vodila jeza nad družbo, ki hitro zapusti ljudi, ko jih ne potrebuje več, hkrati pa tudi potreba, da bi v tej temačni podobi poiskala možnost solidarnosti. Prav v prepletu osebne jeze, družbene kritike in rahlo nadrealistične premise se njen avtorski glas pokaže najizraziteje.
Čeprav je njena dosedanja pot najtesneje povezana z britanskim okoljem, se ne dojema kot režiserka, ki bi pripadala eni sami nacionalni kinematografiji. Ne želi se omejiti na eno državo, temveč svojo prihodnost vidi odprto med različnimi okolji, od Združenega kraljestva do Slovenije, Hrvaške in Italije. Film Left Behind, Still Standing že razvija v celovečerno različico, obenem pa vse pogosteje razmišlja o vrnitvi k zgodbam, ki bi neposredneje izhajale iz prostora, v katerem je odraščala. Prav v tej odprtosti, v prehajanju med kraji, jeziki in produkcijskimi okolji, se zdi, da se njena filmska pot zares začenja.
