Nataša Bučar je na čelu Slovenskega filmskega centra od decembra 2016, novembra 2021 pa je bila imenovana še za drugi petletni mandat. V tem obdobju se je slovenski film v mednarodnem prostoru opazno utrdil, povečala so se javna sredstva za film, izraziteje so se profilirale slovenske režiserke, animacija pa je postala eden njegovih najbolj vidnih in mednarodno uspešnih segmentov. Marca 2026 je bila imenovana tudi za predstavnico Slovenije v upravnem odboru Eurimagesa, kar dodatno potrjuje njeno vpetost v širši evropski filmski prostor.
V pogovoru se zato ne ozira le na skoraj desetletje vodenja osrednje nacionalne filmske institucije, temveč tudi na širša vprašanja položaja slovenskega filma v mednarodnem okolju: od pogojev njegovega nastajanja in vse večje prisotnosti novih avtorskih glasov do pomena festivalske vidnosti, distribucije, regulacije in prihodnjih razvojnih usmeritev.
Kako danes vidite položaj slovenskega filma v mednarodnem prostoru?
Zdi se mi, da je slovenski film danes mnogo bolj viden, kot je bil kadar koli, in da nam je znotraj evropske kinematografije uspelo postati bistveno bolj prepoznavni. Še vedno pa se sooča s številnimi izzivi, ki izhajajo tudi iz tega, da smo dolga desetletja ustvarjali filme v zelo slabih pogojih, neprimerljivo slabših kot v drugih evropskih državah. Zato so se dolgo izgubljale priložnosti za večjo mednarodno uveljavitev našega filma in afirmacijo avtorjev, kar ni nepomembno. Že en sam mednarodni preboj avtorja lahko pomeni fantastično kariero ne le zanj, ampak lahko odpre vrata tudi širši nacionalni kinematografiji.
Vsekakor je slovenski film v zadnjem obdobju dobil nov pečat in večjo samozavest v mednarodnem prostoru. To je pomemben premik, čeprav ostaja jasno, da so mednarodni doseg, afirmacija avtorjev in produkcijska moč filma še vedno neposredno povezani s pogoji, v katerih film nastaja.
Kaj po vašem mnenju v tem trenutku najbolj zaznamuje slovenski film, tako vsebinsko kot produkcijsko?
V zadnjih letih smo postali kinematografija prvencev, kar je lahko izjemno dobro, ker so prvenci vedno sveži filmi novih avtorjev, ki vzbudijo veliko mednarodnega zanimanja. Prav s prvimi filmi avtorjev, nemalokrat pa tudi s kratkimi filmi, smo v zadnjih letih dosegali naše najizrazitejše mednarodne preboje.
Mislim, da bi kritiki in festivalski selektorji, ki spremljajo našo kinematografijo, verjetno rekli prav to: da gre za prve filme avtorjev, ki so v zadnjih letih vzbudili res veliko pozornosti. V tem valu novih glasov pa so zelo pomembno mesto dobile tudi režiserke, ki so s svojimi filmi odprle pot do festivalskih in distribucijskih oken, ki so bila prej pogosto zaprta.
Ko pogledate svojih skoraj deset let na čelu SFC, katere premike razumete kot najpomembnejše?
Nadejam se, da je večja prepoznavnost slovenskega filma v mednarodnem prostoru tudi rezultat mojega dela in ciljev, ki sem si jih zadala na začetku prvega mandata. Moj glavni cilj je bil izboljšati pogoje, v katerih slovenski film nastaja in v katerih slovenski filmski ustvarjalci ustvarjajo svoje filme.
V tem smislu se mi zdi res pomemben premik bistveno povišanje sredstev za slovenski film, s štirih milijonov ob začetku mojega prvega mandata na nekaj več kot trinajst milijonov danes. Ponosna sem tudi na to, da je film dobil veliko boljše mesto v slovenskem javnem prostoru in s tem tudi večjo prepoznavnost tako pri slovenski politiki kot pri slovenskem občinstvu.
Seveda pa vsega ni bilo mogoče uresničiti. Slovenski filmski center je še danes ena najmanjših filmskih agencij v Evropi po številu zaposlenih, kar bo treba v naslednjih letih zagotovo spremeniti, saj se bo le tako rast podpore filmskemu in avdiovizualnemu sektorju uspešno nadaljevala. Pomemben izziv za prihodnost pa po drugi strani ostajata tudi vprašanje delovnih pogojev na snemanjih in vzpostavitev kolektivne pogodbe med državo in filmskim sektorjem, saj se bodo dolgoročno le tako lahko sistemsko uveljavili ustrezni pogoji za filmske delavce v Sloveniji.
Eden izrazitejših premikov zadnjih let je tudi vse večja prisotnost režiserk. Kako je po vašem prišlo do tega preobrata?
Najprej se mi zdi pomembno poudariti, da sem prva ženska na čelu Slovenskega filmskega centra s polnim mandatom, in mislim, da ima prav to dejstvo pomembno vlogo tudi pri prepoznavanju pomena uravnoteženosti ustvarjalk in ustvarjalcev po spolu, predvsem v luči večje zastopanosti ženskih ustvarjalk.
Najpomembnejši prvi korak je bila priprava študije z naslovom Facts and Figures: Gender Equality, ki je leta 2018 zajela podatke o celotni zgodovini slovenske kinematografije in zelo jasno pokazala, kakšen je položaj žensk v njej. Namen te študije ni bil samo ozavestiti javnost in stroko, ampak tudi spodbuditi avtorice, da začnejo pripravljati svoje projekte in jih prijavljati na razpise Slovenskega filmskega centra. Pri filmu so procesi dolgi, zato se rezultati pokažejo šele po več letih. To, kar vidimo danes, je v resnici rezultat procesov, ki so se aktivno začeli pred osmimi leti.
Sama nikoli nisem bila zagovornica kvot, veliko raje uporabljam tako imenovane mehke ukrepe. Ves čas svojega mandata sem zelo skrbela, da so bila razmerja med moškimi in ženskami v strokovnih komisijah ustrezna in uravnotežena. Pomembno je bilo tudi vsakoletno statistično spremljanje števila prijav avtoric in števila njihovih podprtih filmov. Te podatke smo vsako leto vključevali v letna poročila in jih javno objavljali. Z vsemi temi koraki smo prišli do tega, da je bilo leto 2025 praktično zaznamovano z novimi mladimi slovenskimi avtoricami, kot so Urška Djukić, Kukla, Ester Ivakić ter številne dokumentaristke in avtorice animiranih filmov.
V mednarodnem okolju je treba nadaljevati dejavnosti za večjo afirmacijo novih avtorjev in utrjevanje mladih produkcijskih hiš.
Animacija je eden najvidnejših in tudi mednarodno najuspešnejših segmentov slovenskega filma. Kaj je po vašem omogočilo ta razvoj?
Najprej je treba poudariti, da je zelo pomemben dejavnik izjemno dobro organizirano in dejavno Društvo slovenskega animiranega filma (DSAF). Gre za skupnost strokovnjakov, ki je ta sektor v zadnjih letih sistematično razvijala. Pomemben prispevek k razvoju animiranega sektorja pa je bil tudi evropski projekt CEE Animation, pri katerem ima DSAF zelo pomembno vlogo.
K razvoju je veliko prispevala tudi strateška odločitev, da smo skladno s strategijo oblikovali tri ločene programske stebre financiranja, torej ločeno za igrani, animirani in dokumentarni film. Pred tem je bil na primer razpis za realizacijo skupen za vse zvrsti in animacija v takem sistemu nikoli zares ni imela svojega prostora, niti ločene finančne »ovojnice« niti specializiranih strokovnih komisij. Od leta 2021 pa ima animirani film na SFC ločena finančna sredstva, svojo strokovno komisijo s člani, ki imajo specifična znanja s tega področja, ter ločene sheme za podporo tako razvoju kot produkciji animiranega filma.
Prepričana sem, da je prav ta tristebrni sistem omogočil, da se je animirani film v Sloveniji lahko začel razvijati sistematično in stabilno. Rezultati so vidni v zadnjih letih, ko smo imeli kar dva animirana filma na Berlinalu, in sicer letos Kozmonavte Lea Černica, v preteklem letu pa celovečerno koprodukcijo Zgodbe iz čarobnega vrta. To kaže, da so ti ukrepi dejansko obrodili sadove.
Se vam zdi, da je v slovenski animaciji v prihodnje mogoč tudi večinsko slovenski celovečerni film?
Mislim, da dvomilijonska država nikoli ne bo zares sposobna kontinuirane produkcije celovečernih animiranih filmov. Nadejam pa se, da bi jih lahko ustvarjali denimo vsakih pet let.
To je seveda odvisno od kadrovskih virov, producentov, avtorjev in avtoric, pa tudi od finančnih sredstev. Pomembno je tudi, da se je raven akademskega podajanja znanja s področja animacije v Sloveniji dvignila in da imajo naši ustvarjalci danes več možnosti za sodelovanje v globalni industriji ter za krepitev svojega znanja in veščin.
Kako pomembno je za majhno kinematografijo, da poleg produkcije razvija tudi širše podporno okolje, od promocije do distribucije?
Tudi tukaj je bilo v zadnjih letih veliko razvoja. Veliko smo se posvečali vzpostavitvi teh podpornih okolij, ker je v tako majhni kinematografiji vloga javne institucije večja kot v večjih državah. Infrastruktura, ki jo spodbuja trg, je pri nas slabo razvita. Nimamo prodajnih agentov, slovenski distributerji so majhni, prikazovalci pa se prav tako soočajo s svojimi izzivi.
V zadnjih letih smo veliko vlagali v podporo mednarodni uveljavitvi. Želela sem izboljšati tudi rezultate v domači kinodistribuciji ter prepoznavnost in gledanost filmov doma in do neke mere nam to uspeva. Vendar za resen premik potrebujemo drugačen sistemski okvir, posodobljeno zakonodajo in močnejšo institucijo.
Še vedno največ energije vlagamo v razvoj scenarijev in projektov ter seveda v samo proizvodnjo filma. Vse, kar pride potem, torej promocija, distribucija in prikazovanje, pa ostaja področje velikih izzivov. Za majhno državo je nujno, da lahko osrednja javna institucija nadomesti manke, ki jih jezikovno majhen trg sam ne more zapolniti.
