Leo Černic: »Slovenski film zacveti vsakič, ko gleda navzven«

Leo Černic (1995), slovensko-italijanski filmski ustvarjalec iz Trsta, je svojo avtorsko držo izoblikoval med študijem filmske in televizijske režije na AGRFT v Ljubljani ter animacije na torinskem Centro Sperimentale di Cinematografia. Njegove zgodbe naseljujejo čudaški, rahločutno izrisani liki, ujeti med humor, lirično mehkobo in absurd. Po več kratkih delih, v katerih vztrajno raziskuje poetiko majhnih ranljivih vesolij, outsiderjev in njihove nežnosti, je s filmom Kozmonavti prepričljivo zarezal v mednarodni prostor: film producentke Tine Smrekar (Finta Film), nastal v slovensko-italijanski koprodukciji, je letos doživel svetovno premiero v tekmovalnem programu kratkih filmov 76. Berlinala, kjer mu je žirija namenila kandidaturo za nominacijo za evropsko filmsko nagrado. Film nadaljuje pot po številnih filmskih festivalih, kjer z igrivo poetiko in intimnim utripom vzpostavlja stik z raznolikimi občinstvi, Černic pa si utira pot med vidnejša evropska imena animacije.

Film govori o ljubezni, ki razkriva naše šibkosti, hkrati pa poganja vesolje. Zakaj ste zgodbo postavili prav v vesolje, vam tudi sicer ljubo filmsko prizorišče, oziroma na medgalaktično križarjenje? Pravzaprav govorite o zelo zemeljskih stvareh: o osamljenosti, želji po bližini … Je vesolje v filmu predvsem prostor svobode ali bega?
Vesolje me navdihuje že od nekdaj. Velik vpliv pri tem je definitivno imel Italo Calvino, njegovi romani in način, kako zna tam ustvariti občutek ene zelo specifične, nežne čarobnosti. Ker nisem znanstvenik, lahko vesolje preoblikujem vedno malo po svoje – moja ignoranca mi to dopušča (smeh). Prostor daleč od vsega in vseh, prostor svobode, kjer si vsakdo dovoli biti to kar je, brez kompromisov, ocenjevanja ali obsojanja drugih. Ampak… ali smo zares svobodni, če se pokažemo, kot smo šele takrat, ko smo skriti? Ni to samo beg? Kakšna je cena te svobode? Verjetno smo v tistem skritem kotičku vesolja lahko malo bolj sproščeni, a smo obenem tudi veliko bolj osamljeni.

Film se dotika vprašanj različnih oblik intimnosti, vendar brez potrebe, da bi jih posebej definirali. Vam je bilo pomembno ustvariti svet, kjer so drugačnost, fluidnost in krhkost nekaj samoumevnega, ne pa nekaj, kar je treba upravičevati?
Zelo pomembno mi je bilo, da ustvarim najširiši mogoč prostor za različne oblike ljubezni, spolnosti in intimnosti. Prav zaradi tega sem si želel narediti film, ki bi imel čim več likov, da bi dodatno poudaril neskončni spekter ljubezni, hrepenenja in vsesplošne bližine. Nisem hotel prilepiti svojim likom monotlitskih oznak spola ali spolne usmerjenosti, ker nisem želel govoriti le o eni skupini ljudi, ampak o vseh nas.

Vaši filmi pogosto v ospredje postavljajo čudaške in ranljive like. Kako ste oblikovali protagoniste Kozmonavtov? Kako pomembno vlogo imajo pri ustvarjanju občutka osamljenosti in hrepenenja barve, ozadja in sam prostor?
Vse dobre zgodbe se rodijo iz nepopolnih in kontradiktornih likov. Mislim, da ranljivost Kozmonavtov izhaja predvsem iz moje velikanske ljubezni do njih. Ko dolgo pišeš o liku in ga rišeš, ga začneš zares poznati in sčasoma prideš do točke, ko postane dovolj živ, da ga je enostavno treba postaviti v pravi kontekst, da zacveti. Kontrast med osamljenostjo posameznih likov in turboseksualiziranim prostorom, se mi je zdelo ravno pravo izhodišče za raziskovanje ranljivost, ki sem si jo želel.

Osamljenost je pogosto najbolj izrazita takrat, ko si obkrožen z ljudmi in ko se okoli tebe dogaja vse, kar naj bi jo odpravilo. Naj bo to sredi orgije ali ljubezenske romance, pa si še vedno popolnoma sam. Prostor ladje mi je omogočil prav te kontraste. Barve, oblike in sam prostor niso samo vizualni elementi, ampak aktivni nosilci zgodbe in čustev likov.

Film je v angleščini, univerzalnem jeziku, ki omogoča, da nagovori zelo široko občinstvo. Kaj je vplivalo na to odločitev?
Jezik ni bil strateška ali distribucijska odločitev. Če bi bolj ustrezalo zgodbi, bi najraje imel slovensko ali italijansko govoreče like. Po prejšnjem filmu Pentola sem pa ugotovil, da mi ta polomljena angleščina marsikaj ponuja. Moji liki niso popolni in prav ta nekoliko čuden naglas doda še eno plast njihovi krhkosti.

Poleg tega se angleščina dobro ujema s kontekstom križarjenja , kjer prihajajo skupaj potniki iz različnih galaksij in potrebujejo nek skupni jezik. Slovenščina in italijanščina sta mi po svoje sramežljiva jezika. Pa tudi … govoriti o seksu, želji ali intimi v maternem jeziku pogosto ustvari dodatno zadrego.

Film je nastal v slovensko-italijanski koprodukciji … V vašem primeru koprodukcija ni le produkcijski model, ampak odraz neke večplastne identitete?
Da in zelo sem vesel, da je film nastal kot koprodukcija, saj me to res predstavlja in se s tem identificiram. Koprodukcije so lahko pogosto nerodne, ko izhajajo izključno iz produkcijske nuje po financiranju, ki se ne veže direktno na vsebino projekta, avtorje ali ekipo. Vesel sem, da lahko Kozmonavti med drugim prispevajo k vzpostavitvi mednarodnega sodelovanja med Slovenijo in Italijo, kjer bodo lahko bodoči avtorji in avtorice prispevali k oblikovanju močnejše zamejske filmske tradicije.

Katere prednosti vam prinaša dejstvo, da prihajate iz prostora med Slovenijo in Italijo? Kako na vas vpliva dvojezičnost, čezmejna identiteta, odraščanje v slovenski skupnosti v Italiji?
Sem pol Italijan, pol zamejski Slovenec. Zelo te definira, ko je tvoja identiteta konstantno pod grožnjo - v dobrem in slabem. Pripadniki vseh manjših se na dnevni ravni znajdemo pred odločitvijo, ali naj se zavzamemo za to, kar smo in se posledično za to borimo, ali naj se podredimo večini, kar je včasih najbolj udobna, ampak boleča odločitev.

Ne počutim se Slovenca na samoumeven način, ker sem do tega slovenstva prišel skozi izkušnjo. To mi je dalo neko prednost: narodnost in identiteta mi nista nekaj samoumevnega, zato lahko o tem razmišljam vsaj malo bolj odprto. Imel sem srečo, da sem po tem veliko potoval tudi izven zamejskih, slovenskih ali italijanskih krogov, kar mi je omogočalo še bolj lucidno dojemanje naše realnosti in realnosti ostalih manjšin v širšem obsegu.

Pa v umetniškem smislu, kako sta vas zaznamovali slovenska in italijanska tradicija? Kako se ti dve kulturni okolji odražata v vašem delu?
Vzameš dobro in slabo iz obeh tradicij. Zgodovina, kultura, vsesplošna lepota in velikost Italije ponuja ogromno širino kulturnega prostora, ki ga država žal ne izkorišča in ki so jo vse vlade v zadnjih tridesetih letih spodkopale. Ob tem pa to kar je umetniškega preživelo, ostaja v rokah višjih in priviligiranih družbenih razredov, kar se mi tako ali tako zdi nekakšen generalni paradoks globalne umetnosti, o katerem še danes premalo govorimo.

Prednost in šibkost Slovenije je pa v svoji majhnosti. Zdi se mi, da slovenski film zacveti vsakič, ko gleda navzven in ne ostaja samemu sebi namen. Ker je pa obstoj slovenske filmske industrije neposredno vezan na državna sredstva zaradi majhnosti države, je ta direktna povezava med politiko in umetnostjo strahotno nevarna.

Kar se mene tiče, mi je profesionalno odraščanje v takem dualizmu omogočalo ustvarjanje filmov, ki vsebujejo raziskovanje lastnega avtorskega glasu, a hkrati skuša ostajati dostopen tudi širši publiki.

Pred animacijo ste študirali igrano režijo, zato me zanima, kaj vas je v nekem trenutku potegnilo prav v animirani film? Je animacija za vas ponudila večjo možnost za ustvarjanje svetov in intimnih atmosfer, ki jih v igranem filmu morda težje dosežete?
Obrtniško se imam za režiserja animiranih filmov, ker sem se temu bolj posvečal in ker to bolj “znam”. Včasih se rad igram tudi z igrano formo, prav zato, ker to ni moj primarni posel. Lepo je imeti to lahkotnost, ker se mi zdi nujno ohranjati igrivost, otroškost, naivnost v ustvarjanju. Prav to mi je bilo vodilo, ki me je pripeljajo do animacije. Študiral sem filmsko in televizijsko režijo na AGRFT-ju v Ljubljani, a so moji scenariji med študijem zelo hitro postajali neizvedljivi zaradi vseh nadnaravnih elementov, ki sem si jih želel v svojih filmih. Akademija še nima smeri za animacijo, ampak je po naključju v istem letu na fakulteti začela učiti Špela Čadež, slovenska avtorica animiranih filmov, ki me je vpeljala v ta magični svet. Čar, ki nastane, ko se tvoje risbe premikajo, me gane in požene dalje. Pripelje te v eno zelo specifično otroško stanje, kjer si pripravljen žrtvovati dneve, tedne in leta za pripovedovanje ene same male zgodbe.

V času, ko postavljamo profit nad vsemi ostalimi vrednotami, čutim definitivno v kratkem animiranem filmu nekaj političnega in antikonformističnega: a ni to konec koncev le vlaganje ogromno časa, energij in denarja v nekaj tako malega in neprofitnega? Mislim, da to nasprotje daje tej formi, ki jo imam tako zelo rad, strasten naboj, energijo in identiteto, ki je druge filmske forme nimajo.

Zdi se, da postajajo filmi vse bolj animirani, zaradi umetne inteligence, posebnih učinkov in digitalno ustvarjenih okolij. Tudi akcijski prizori so pogosto povsem umetno generirani, vse stremi k “animaciji”. Kaj ostane animaciji kot posebni umetniški formi? Se meja med igranim in animiranim filmom vse bolj briše? Mislite, da bo v prihodnosti prav animirani film postal prevladujoča oblika filmskega izraza? Bo “zmagal” animirani film?
Meja se briše v tehniki. V samem pristopu pa ne zares. Ko se danes v mainstream produkcijah govori o uporabi animacije, gre skoraj vedno za stremenje k zelo fotorealistični podobi, k reprodukciji realnosti že ustaljenega kalupa. Zdi se mi, da avtorska neodvisna animacija stremi ravno k obratnemu: uporaba medija za iskanje edinstvenega pogleda na svet. Rad gledam take filme, da vidim, kako izgleda svet skozi druge oči. Uporaba animacije v velikih produkcijah ni greh, super je, ne bi pa tega dajal v isti koš.

Kaj so vaši vplivi in kako bi opisali svoj vizualni jezik? Vas pri ustvarjanju navdihujejo tudi drugi umetniški jeziki in mediji?
Dobesedno karkoli me navdihuje. Strip najmočneje, kar mislim, da se tudi odraža v mojem slogu. Predvsem underground stripi in stripi iz italijanske sodobne tradicije, kot so na primer Gipi, Martoz in Zuzu. Gane me iskanje edinstvenosti, hrepenenje po iskanju lastnega jezika v umetniškem izrazu, tudi če mi ti avtorji niso blizu po slogu.

Govorimo o italijanskem neorealizmu, francoskem novem valu, romunskem, ali finskem filmu ali drugih izrazito nacionalnih filmskih tradicijah. Bi lahko govorili tudi o evropskem filmu kot posebni identiteti? Se vam zdi, da sploh obstaja neka skupna evropska filmska identiteta, ali pa je Evropa zanimiva prav zato, ker je sestavljena iz zelo različnih tradicij, jezikov in pogledov? Obstajajo režiserji, katerih dela bi lahko imenovali »evropski film«?
Težko je govoriti o Evropi kot celoti, še posebej danes v času polarizacije in postopnega oddaljevanja od njenih temeljnih vrednot. Čeprav kontradiktorna, Evropa ponuja naprej sorazmerno zdrav prostor za neodvisno filmsko ustvarjanje, ki ni direktno vezan na industrijo, in spodbuja s tem velik bazen raziskovanja v umetnosti. Najbolj razvidno je to v manjših državah kot Slovenija, kjer so državna in evropska sredstva steber finančnih virov za ustvarjanje filmov, ker produkcijske hiše ne bi preživele od samih virov distribucije znotraj tako male države.

Rekel bi, da obstaja evropski film, tako kot obstaja finski, italijanski in vsi drugi, ker vsak nosi neke skupne vrednote, zgodovino povezavo s prostorom, iz katerega izhaja. Skupna vrednota evropskega filma je raziskovanje novih filmskih jezikov in edinstvenosti v filmskem izražanju. Vsak se igra s tem, kar ima, z zgodovino, ki jo nosi. Zelo sem vesel, da se Evropa kot politična entiteta nagiba naprej v to smer. Ne povsod in vedno manj, a upam da nam bo to ostala vodilna smernica.

Vaš film je doživel premiero na Berlinalu, enem najpomembnejših filmskih festivalov na svetu. Kaj vam pomeni, da je prav tam prvič stopil pred občinstvo? Kakšni so bili prvi odzivi, kakšen dialog je film tam odprl?
Premiera na Berlinalu je bila polna veselja, treme in ponosa. Energija v dvorani je bila električna, občinstvo pa zelo odzivno in radovedno. Pozitivno me je presenetila festivalska ekipa sekcije Berlinale Shorts, ki je izžarevala vsesplošno ljubezen, skrb in spoštovanje do kratke forme – česar na tako bleščečem festivalu nisem pričakoval. Poleg vsega pa je tudi Berlin kot tak, z vsem, kar predstavlja za kvirovsko skupnost, zame pomenil popolno konstelacijo za premiero takšnega filma.

Berlinale ni le filmski, ampak tudi izrazito refleksiven in družbeno odziven festival. Precej odzivov je sprožila izjava predsednika žirije na Berlinalu Wima Wendersa, da bi morali filmski ustvarjalci ostati apolitični, da se »filmi ne smejo vtikati v politiko«. Se strinjate? Vaš film na svoj način govori tudi o uporu proti družbenim pričakovanjem, normam in predstavam o tem, kakšni bi morali biti odnosi med ljudmi, bližine, intime?
Karkoli počnemo v javnih in privatnih prostorih, JE politično. Karkoli nosi eno morebitno posledico na posameznika ali skupino ljudi, JE politično. V kontekstu live stream genocida nad palestinskim narodom v Gazi (da ne omenim še drugih zločinov), se mi zdi izvzemanje iz političnega diskurza jasno in nedopustljivo politično dejanje, ker apolitičnost že v samem deontološkem smislu JE politično. Preveč enostavno bi bilo kazati s prstom na Wendersa in direktorico festivala, ker so njihove izjave le simptom veliko večjih pritiskov nemškega parlamenta in zunanjih privatnih sponzorjev, ki so javno vpleteni v to gadno geopolitično sceno.

KVIZ

Rimejk katerega slovenskega filma bi morali narediti Italijani:
Že od nekdaj me zanima, kako bi se obnašal Kekec v Neaplju.

Rimejk katerega italijanskega filma bi morali narediti Slovenci
Le città di pianura - prekrasen film o podeželju, hrepenenju in alkoholu.

Filmski žanr, ki najbolje opiše moje filme:
Čudaška žajfnica.

Filmski junak/-inja, ki bi ga povabil v svojo filmsko ekipo:
Prodajalka tobaka (Amarcord), Doc (Inherent Vice), Alfredo (Nuovo Cinema Paradiso).

Film, ki ga še vedno nisem gledal, čeprav rečem, da sem ga:
Twin Peaks - toliko sem slišal že o tem, da se mi zdi, da sem celo serijo že petkrat pogledal.